NAMESTO UVODA ...

Lepo pozdravljeni na moji spletni strani z naslovom: s(S)ebastjanove!

Sem Sebastjan. Likar. Odtod – pravilno sklepate – tudi ime pričujoči spletni strani. Vedno me je navdihovala pot. In tudi Pot, ki ji služim kot duhovnik katoliške Cerkve. Pot Jezusa Kristusa, na katero se vsi želimo naravnati. Z vso svojo človeškostjo, se razume.

Ob svojem delu čutim kot veliko milost, da se smem potruditi še za kakšno pot po Božjem stvarstvu. Da morem užiti lepoto dneva ali težo težke ture. Da lahko vidim to, kar nam je dano zastonj. In smemo tudi zastonj podarjati naprej ter ohranjati za prihodnje rodove.

Zato boste na moji preprosti strani lahko hodili skupaj z menoj po – poti. Z veseljem vam bom odstrl kakšno lepo turo po naši domovini. Všeč so mi dolge, naporne, malo znane in odročne poti. Kjer pa ni vedno varno hoditi sam ... A tudi to, da ne veš, kar vse srečaš na poti, je del vznemirljivega pričakovanja. Saj tudi za svoje življenje ne vemo vedno, kaj nas čaka in kaj ljubi Bog pošilja za nas.

Poti, ki vam jih predlagam in jih opisujem, ne vzemite zlahka. To niso strokovni opisi poti, a terjajo pripravljenost in dobro opremljenost. Za natančnejši opis in posebnosti poti se pozanimajte na portalih, ki jih podrobneje opišejo.

Vedno ste z menoj! V hvaležnosti. In v razdalji, ki jo velikokrat premerim z rožnim vencem!

Greste z menoj?

S+

DROBTINE 

Jezusova pot proti Jeruzalemu je pot proti cilju, a je še vedno pot. Ne želi biti izdan pred praznikom, da bo tako obhajanje veselja ob spominjanju starodavne rešitve iz egiptovskega suženjstva spremenil v zahvaljevanje, da bi spoznali njegovo daritev, ki bo postala rešitev iz suženjstva greha. V tem duhu se daje spoznavati kot Bog, ki je naša rešitev iz grešne teme, in kot Bog, ki ima edini vstop v skrivnost večnosti, v katero smemo prav po njem upati.

Predno bomo vstopili v obhajanje osrednjih skrivnosti naše vere, si dobro izprašajmo vest ter pred Bogom in skupnostjo obudimo iskreno kesanje, da bomo očiščeni po zakramentu sprave vredni veselja velike noči Jezusovega vstajenja.

Ob mislih iz današnje Božje besede premislimo svojo preteklost ter dejanja, ki niso bila iskrena do Boga, bližnjega in sebe.

»Glejte, jaz odprem vaše grobove, vzdignem vas iz vaših grobov …« (Ezk 37,12). Premislimo, kje so grobovi mojega življenja. Kaj je mrtvo in hladno, kje je moj kraj greha in smrti? Poglejmo v kotičke srca in duše. S čim se najbolj borim? Kaj so madeži mojega življenja, ki jih vedno znova ponavljam? Kje sem pred Bogom najbolj hinavski in kje ga ne spustim blizu, ker sam nimam dovolj moči, da bi se soočil s svojo revščino? In končno: ali sploh zaupam, da morem z Božjo pomočjo premagati samega sebe in postajati vedno boljši? Da lahko presežem še tako težke ovire ob premagovanju grešnih navad.

»Če boš gledal, Gospod, na krivdo, kdo bo mogel obstati?« (Ps 130,3). Ali sploh vidim svojo »krivdo«? Ali se zavedam teže svojega greha? Poznam in priznavam smisel Božjih in cerkvenih zapovedi? Kako samoumevno jemljem svoja dejanja za dobra, čeprav so jasno opredeljena kot greh? Kako se spopadam z grešnimi nagnjenji: napuhom, lakomnostjo, nečistostjo, nevoščljivostjo, požrešnostjo, jezo in lenobo? In seveda priznavam tudi moč Božjega odpuščanja, ker je On večji od našega srca. Svoje krivde si ne morem odvzeti sam in brez Njegove pomoči ne morem obstati. Če se tega zavedam, bom ohranil ponižnost pred Bogom, ki je moj Sodnik, a tudi Odrešenik.

»… tisti, ki živijo po mesu, ne morejo biti všeč Bogu« (Rim 8.8). Ali si prizadevam, da ne bi živel samo za ta svet? Kako skrbim zase in umirjam svoje strasti? Ali sem pripravljen delati tudi za dušo in duha in ne samo za telo? Mi je v postnem času uspelo obvladati »dela mesa«?

»Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre« (Jn 11,32). Končno, ali verujem, da je Jezus Kristus Gospod? Moj Gospod, ki me vodi iz smrti v življenje? Ki se je zame daroval na križu, umrl in vstal? Ali zmorem pričevati za vero tudi z besedami in dejanji v svoji okolici?

Naj bo Gospod milostljiv sodnik in zvest odrešenik, ki nas ne bo zavrgel, ko bomo prišli k njemu in skesani prosili, naj se nas usmili!