NAMESTO UVODA ...

Lepo pozdravljeni na moji spletni strani z naslovom: s(S)ebastjanove!

Sem Sebastjan. Likar. Odtod – pravilno sklepate – tudi ime pričujoči spletni strani. Vedno me je navdihovala pot. In tudi Pot, ki ji služim kot duhovnik katoliške Cerkve. Pot Jezusa Kristusa, na katero se vsi želimo naravnati. Z vso svojo človeškostjo, se razume.

Ob svojem delu čutim kot veliko milost, da se smem potruditi še za kakšno pot po Božjem stvarstvu. Da morem užiti lepoto dneva ali težo težke ture. Da lahko vidim to, kar nam je dano zastonj. In smemo tudi zastonj podarjati naprej ter ohranjati za prihodnje rodove.

Zato boste na moji preprosti strani lahko hodili skupaj z menoj po – poti. Z veseljem vam bom odstrl kakšno lepo turo po naši domovini. Všeč so mi dolge, naporne, malo znane in odročne poti. Kjer pa ni vedno varno hoditi sam ... A tudi to, da ne veš, kar vse srečaš na poti, je del vznemirljivega pričakovanja. Saj tudi za svoje življenje ne vemo vedno, kaj nas čaka in kaj ljubi Bog pošilja za nas.

Poti, ki vam jih predlagam in jih opisujem, ne vzemite zlahka. To niso strokovni opisi poti, a terjajo pripravljenost in dobro opremljenost. Za natančnejši opis in posebnosti poti se pozanimajte na portalih, ki jih podrobneje opišejo.

Vedno ste z menoj! V hvaležnosti. In v razdalji, ki jo velikokrat premerim z rožnim vencem!

Greste z menoj?

S+

DROBTINE 

Kdaj rečemo: »Blagor ti.«? Pomislimo na tiste življenjske okoliščine, v katerih se znajde naš bližnji, da mu potem izrečemo te besede, seveda z nekoliko grenkim priokusom, kajti ta naš blagor je vedno nekoliko povezan s tem, da mi tega blagra, torej blagoslova, pač nimamo. Ko smo se pred kratkim pri veroučni uri pogovarjali prav o blagrih, sem na vprašanje, v kakšnih primerih tako vzkliknemo, skoraj takoj dobil odgovor: »Kadar kdo zadene sto milijonov na loteriji!«

Drži. Mi tega dobitka nimamo. In če premišljujemo, kaj vse bi lahko naredili s tem bogastvom (ni nujno, da smo v takih sanjarjenjih samo sebični – lahko si tudi predstavljamo, komu vse bi pomagali), lahko že takoj povežemo tak blagor s tem, da ogromna večina, ki je bila take »sreče« deležna, ni znala ravnati z naenkrat pridobljenim bogastvom in so mnogi potem popolnoma – obubožali.

Ker smo pri Bogu, tudi po Jezusovih besedah in dejanjih, že navajeni, da zemeljski red rad nekoliko obrne, si lahko predstavljamo, da njegovi blagri ne pomenijo zemeljske sreče in uresničenja za ta svet. Jezus ne govori o tem, kakšni moramo biti, da bomo čim laže prišli skozi ali kaj pridobili. Potem bi bili usmiljeni, žalostni ali celo preganjani samo zato, da bi se lahko okitili s čim minljivim. Nikakor, kajti prizadevanje za Božje kraljestvo ni trdo delo, ki ga potem pokažeš in drugim očitaš ter jim očitaš svoje mučeništvo. To radi delamo.

Jezus nas vabi že za naprej. Naše življenje, tudi trpljenje, žalost in preizkušnje, je lahko dobra popotnica za srečno večnost. Seveda, če hodimo z njim, kajti le z njim nemogoče postane mogoče in z njim lahko postanemo popolni, celo tako popolni, kakor je popoln nebeški Oče.

Da ne bi zmotno razumeli, da nam gmotna revščina in muke tega sveta že same zagotavljajo bližino z Bogom! Tudi srce, ki mu je marsikaj odvzeto, je lahko poželjivo in se ravno tako lahko zakrkne. Mi, ki imamo marsikaj, moramo ob evangeljskih besedah odpreti srce za bližnjega in ga videti. Hkrati pa se moramo zavedati, da je lahko tudi umanjkanje česa velik Božji dar. Žalost rodi nova spoznanja, uboštvo v duhu je v resnici lahko bogastvo, ker vem, da vsega ne zmorem sam, in kadar smo zaradi pravičnosti preganjani, smo najbolj podobni svojemu Učitelju, ki je dovolil, da so ga preganjali zaradi pravičnosti in resnice, ki ju je oznanjal.

Živeti blagre zagotovo ne pomeni plavati s tokom tega sveta. Naš Blagor ti je velikokrat znamenje časne in minljive sreče. Mi pa vemo, da smo izbrani, da pomagamo Gospodu odreševati svet kot slabotni in nemočni, v očeh sveta celo nespametni. To ne pomeni nujno samo s trpljenjem, vendar je že tako, da nas prav slabotnost najbolj utrdi.

Seveda ne bomo rekli Blagor ti nekomu, ki trpi, kajti trpljenje je skrivnost, na katero v svoji človeškosti ne moremo preprosto odgovoriti. Se pa ob vseh mukah lahko vedno bolj zavedamo, da nas le-te lahko okrepijo. Tudi v zavedanju, da s tem delamo za nebesa …