NAMESTO UVODA ...

Lepo pozdravljeni na moji spletni strani z naslovom: s(S)ebastjanove!

Sem Sebastjan. Likar. Odtod – pravilno sklepate – tudi ime pričujoči spletni strani. Vedno me je navdihovala pot. In tudi Pot, ki ji služim kot duhovnik katoliške Cerkve. Pot Jezusa Kristusa, na katero se vsi želimo naravnati. Z vso svojo človeškostjo, se razume.

Ob svojem delu čutim kot veliko milost, da se smem potruditi še za kakšno pot po Božjem stvarstvu. Da morem užiti lepoto dneva ali težo težke ture. Da lahko vidim to, kar nam je dano zastonj. In smemo tudi zastonj podarjati naprej ter ohranjati za prihodnje rodove.

Zato boste na moji preprosti strani lahko hodili skupaj z menoj po – poti. Z veseljem vam bom odstrl kakšno lepo turo po naši domovini. Všeč so mi dolge, naporne, malo znane in odročne poti. Kjer pa ni vedno varno hoditi sam ... A tudi to, da ne veš, kar vse srečaš na poti, je del vznemirljivega pričakovanja. Saj tudi za svoje življenje ne vemo vedno, kaj nas čaka in kaj ljubi Bog pošilja za nas.

Poti, ki vam jih predlagam in jih opisujem, ne vzemite zlahka. To niso strokovni opisi poti, a terjajo pripravljenost in dobro opremljenost. Za natančnejši opis in posebnosti poti se pozanimajte na portalih, ki jih podrobneje opišejo.

Vedno ste z menoj! V hvaležnosti. In v razdalji, ki jo velikokrat premerim z rožnim vencem!

Greste z menoj?

S+

DROBTINE 

Star slovenski pregovor pravi, da je potrpljenje Božja mast, le revež je tisti, ki se z njo maže. Naši predniki so dobro vedeli, da je potrpežljivost nekaj dobrega, krepostnega, koristnega, vendar je vsaka vaja v njej tudi napor in preizkušnja. In verjetno smemo reči, da je v današnjem času težava, ker potrpežljivosti ne jemljemo več kot nekaj koristnega in ker niti nimamo več želje in volje, da bi znali – potrpeti. Vse moramo biti in dobiti, in to takoj, sicer smo podrti in nejevoljni. Potem pa krivimo vse druge, ki nam niso tako postregli, kakor mislimo, da zaslužimo.

Advent, ki se bo prevesil v drugo polovico, je v prvi vrsti vzgoja v potrpežljivosti. Prvi Odrešenikov prihod smo pravzaprav že dočakali, zanj vemo in ga bomo samo praznovali. Večja težava je Kristusov drugi prihod, ker se nanj pripravljamo v vsakdanjem življenju, tudi čez leto, ko si z vero, upanjem in ljubeznijo prizadevamo za Božje kraljestvo, kjer je treba marsikaj potrpeti in pretrpeti, da ga dosežemo.

Božja beseda današnje nedelje, ki jo sredi adventa imenujemo nedelja veselja, da bi spoznali in se veselili vrednosti odrešenja, nam predstavi dva zgleda potrpežljivosti. Apostol Jakob omenja starozavezne preroke, ki so govorili v Gospodovem imenu. Preroki in potrpežljivost? Pravzaprav še nihče ni oznanjal v ugodnih okoliščinah, kvečjemu v preganjanju. A so verovali Božjim obljubam in vztrajali. Drugi zgled istega apostola je primer poljedelca, ki ne sadi z gotovostjo, ampak potrpežljivo čaka na dež, ki bo blagoslov za njegovo polje. Tega blagoslova morda ne bo, ampak sadil bo kljub vsemu!

In pred nami je spet Odrešenikov predhodnik, Janez Krstnik, ki je tokrat za svojo stvar že dočakal zemeljsko nerazumevanje in preganjanje. Zdi se, da bo izpolnjen samo še z zadnjim podatkom. Ali je oznanjal pravega Odrešenika? Kakor da bi mu v zadnjem hipu zmanjkalo moči, kakor da bi obupal in popustil v potrpežljivosti, morda razočaran nad seboj ali svetom glede sprejemanja in pripravljanja nanj. Lahko pa je potreboval samo preprosto potrditev, da je naredil, kar je bil dolžan, in da njegova dela niso bila zaman. To vsi potrebujemo in vsaj malo moramo občutiti tudi sadove svojega dela. Samo od pričakovanj ne moremo živeti.

Jezusov odgovor je nedvoumen. Blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj. Njegova dela govorijo o kraljestvu, ki ga oznanja. Če pa tega nisi videl in spoznal, potem te ne bo nič prepričalo.

Kljub temu da današnja nedelja že oznanja veselje, ki ga s svojim rojstvom, pozneje z učenjem in deli ter na koncu s smrtjo in vstajenjem prinaša Odrešenik, se naše pričakovanje ni zmanjšalo in v potrpežljivosti bomo morali še napredovati.

Že ob rojstvu ga bomo namreč morali spoznati v okoliščinah, ki bodo marsikoga pohujšale, da v Njem ne bo videl mogočnega kralja, ampak nemočnega otroka.

V tem svetem času se še učimo čakati, saj tudi sad vere potrebuje svoj čas, da dozori …