NAMESTO UVODA ...

Lepo pozdravljeni na moji spletni strani z naslovom: s(S)ebastjanove!

Sem Sebastjan. Likar. Odtod – pravilno sklepate – tudi ime pričujoči spletni strani. Vedno me je navdihovala pot. In tudi Pot, ki ji služim kot duhovnik katoliške Cerkve. Pot Jezusa Kristusa, na katero se vsi želimo naravnati. Z vso svojo človeškostjo, se razume.

Ob svojem delu čutim kot veliko milost, da se smem potruditi še za kakšno pot po Božjem stvarstvu. Da morem užiti lepoto dneva ali težo težke ture. Da lahko vidim to, kar nam je dano zastonj. In smemo tudi zastonj podarjati naprej ter ohranjati za prihodnje rodove.

Zato boste na moji preprosti strani lahko hodili skupaj z menoj po – poti. Z veseljem vam bom odstrl kakšno lepo turo po naši domovini. Všeč so mi dolge, naporne, malo znane in odročne poti. Kjer pa ni vedno varno hoditi sam ... A tudi to, da ne veš, kar vse srečaš na poti, je del vznemirljivega pričakovanja. Saj tudi za svoje življenje ne vemo vedno, kaj nas čaka in kaj ljubi Bog pošilja za nas.

Poti, ki vam jih predlagam in jih opisujem, ne vzemite zlahka. To niso strokovni opisi poti, a terjajo pripravljenost in dobro opremljenost. Za natančnejši opis in posebnosti poti se pozanimajte na portalih, ki jih podrobneje opišejo.

Vedno ste z menoj! V hvaležnosti. In v razdalji, ki jo velikokrat premerim z rožnim vencem!

Greste z menoj?

S+

DROBTINE 

Jacques Philippe pravi, da je hvaležnost najboljše zdravilo za ponižnost. Zato imamo verjetno tudi toliko težav s ponižnostjo, ker smo marsikdaj premalo hvaležni. In ker velikokrat pričakujemo preveč samo glede na svoje trenutne potrebe in zadovoljstvo, pa potem ne dobimo točno tega, kar si želimo, pozabimo še na tisti blagoslov, ki ga že imamo!

Velikokrat pomislim na zdravnike … Kolikokrat se zgodi, da ne morejo rešiti življenja. Takrat ne bomo pomislili, da ga rešujejo, ampak bomo videli samo njihovo nemoč ali morebitno napako. Ter tudi svojo korist, ki jo lahko »iztržimo« ob njihovi slabosti. In kdaj sploh pokažemo hvaležnost za njihovo prizadevanje za naše zdravje?

Tri bolnike nam predstavlja Božja beseda današnje nedelje. Najprej je tu Sirec Naaman, ki sprva ni verjel prerokovemu vabilu, naj se umije v Jordanu. Seveda, moral je spoznati, da ni voda tista, ki ozdravlja, temveč Božja moč. In moral je spoznati, da njegova hvaležnost ne bo v obilnih darovih, ampak v spoznanju, da je Bog mogočen. Drugi bolnik je sam apostol Pavel, ki ne trpi zaradi telesnih bolečin, ampak zavoljo ujetništva, ki mu ga je prinesla zvestoba Kristusu. Vendar ne toži. Ker vse prenaša zato, da bi tudi drugi odkrili vrednost zvestobe prvemu med vsemi kralji.

Preprosta zgodba iz evangelija pa je še tretji bolnik, pravzaprav le eden iz množice, ki je tako močno trpel zaradi telesne pohabljenosti in morda še bolj zaradi izključenosti iz družbe, ki jo prinaša gobavost, da se je obrnil po pomoč celo k predstavniku sicer bratskega naroda, s katerim pa ne želi imeti stikov.

A to bo za Jezusa, Božjega zdravnika, spet priložnost, da v tem sovražniku ljudstva vidi učence z vseh koncev sveta, ki bodo včasih dobili velike, celo življenjsko pomembne milosti in pokazali izredno hvaležnost, táko, kakršne od njih ne bi pričakoval. Na drugi strani pa bodo taki, ki mu bodo/bomo pripadali, a ne bomo znali videti vsega, kar nam iz dneva v dan že naklanja, in torej ne bomo znali biti prav hvaležni.

Z vero in zaupanjem Bogu se učimo prave hvaležnosti. Ko v tem dozorimo, postanemo tudi prav ponižni. Kajti hvaležnost je res najboljše zdravilo za ponižnost.

Najprej pa moramo seveda ugotoviti, kje so naše bolezni, in zaupati, da je Nekdo, ki nas lahko ozdravi. Četudi je stanje še tako akutno, On to zmore. Mu res tako zaupamo? Bomo znali izkazati tudi določeno mero hvaležnosti?