NAMESTO UVODA ...

Lepo pozdravljeni na moji spletni strani z naslovom: s(S)ebastjanove!

Sem Sebastjan. Likar. Odtod – pravilno sklepate – tudi ime pričujoči spletni strani. Vedno me je navdihovala pot. In tudi Pot, ki ji služim kot duhovnik katoliške Cerkve. Pot Jezusa Kristusa, na katero se vsi želimo naravnati. Z vso svojo človeškostjo, se razume.

Ob svojem delu čutim kot veliko milost, da se smem potruditi še za kakšno pot po Božjem stvarstvu. Da morem užiti lepoto dneva ali težo težke ture. Da lahko vidim to, kar nam je dano zastonj. In smemo tudi zastonj podarjati naprej ter ohranjati za prihodnje rodove.

Zato boste na moji preprosti strani lahko hodili skupaj z menoj po – poti. Z veseljem vam bom odstrl kakšno lepo turo po naši domovini. Všeč so mi dolge, naporne, malo znane in odročne poti. Kjer pa ni vedno varno hoditi sam ... A tudi to, da ne veš, kar vse srečaš na poti, je del vznemirljivega pričakovanja. Saj tudi za svoje življenje ne vemo vedno, kaj nas čaka in kaj ljubi Bog pošilja za nas.

Poti, ki vam jih predlagam in jih opisujem, ne vzemite zlahka. To niso strokovni opisi poti, a terjajo pripravljenost in dobro opremljenost. Za natančnejši opis in posebnosti poti se pozanimajte na portalih, ki jih podrobneje opišejo.

Vedno ste z menoj! V hvaležnosti. In v razdalji, ki jo velikokrat premerim z rožnim vencem!

Greste z menoj?

S+

DROBTINE 

Kako pogosto se mi radi vračamo v preteklost? Ko bi radi ovrednotili zgodovinske dogodke, da bi se poučili o resnici, bodo seveda vsi zavpili, naj pustimo zgodovino času. V resnici pa smo vsi velikokrat radi v preteklosti, se vanjo vračamo, ker se nam zdi, da smo bili v njej srečnejši in da nam gre zdaj težje. Samo poglejte, koliko je med nami jugonostalgije! V Romuniji denimo bi se mladi, ki v času režima še rojeni niso bili, radi vrnili v čas terorja, kjer pozimi nisi smel imeti zakurjene sobe na več kot štirinajst stopinj! O tem, da tudi kruha ni bilo moč dobiti v trgovinah, seveda nihče ne govori, ker take stvari hitro pozabimo. Žal. Nam se pač zdi, da je bil čas otroštva povsem brez skrben in veliko lepši kot sedaj, ko imamo odgovornost.

Sporočilo današnje nedelje veselja, ko se sredi posta pred bližajočim se premišljevanjem o zaslugah križa našega Gospoda Jezusa Kristusa želimo ozreti v prihodnost, je prav želja, da bi se veselili prihodnosti. Kristjani moramo namreč vedno biti pričevalci upanja. Zakaj? Ker verujemo v Boga, ki pozablja našo preteklost in želi, da jo tudi mi pozabimo. Preteklost, ki je bila tudi grešna, pa smo jo s pravim in iskrenim kesanjem sposobni pozabiti, prevzeti odgovornost za prihodnost in zaživeti znova. In kar je najbolj pomembno, pa imamo s tem tudi največje težave, tudi glede lastne grešnosti se je treba očistiti zgodovinskega spomina, ki nam ni v korist in nas bremeni.

Dva dogodka sta nam dana v premišljevanje, da bi nam bila ta pot lažja. Najprej rodovitnost nove dežele, ki jo je prejel Jozue z Izraelci. Tedaj je prenehala mana. Niso več prejeli tega skoraj misterioznega blagoslova z nebes, ker so morali začeti na novo. Morda bi jih preveč spominjala na to, da so bili nebogljeni in da niso še znali ravnati odgovorno. Jozue temu pravi, da je s tem »izbrisal egiptovsko sramoto«. Iz poročil vemo, da tudi Izraelci niso bili vedno v ponos samim sebi in še manj pokorni Božjim zapovedim. Zato morajo postati novo ljudstvo, morajo dobiti novo srce in morajo iti nekako svobodni v prihodnost, v novo deželo.

Kot drugo pa je pred nami mora najlepša zgodba Svetega pisma, kakor nam jo predstavi evangelist Luka, in sicer življenjska tragedija očetovega sina, ki misli, da bo v mikih tega sveta našel srečo. Ne najde je. Zato mora spremeniti svoje življenje. Ne bo se smel vračati k padcem, ampak odkriti novo pot nazaj k očetu. Bistvo prilike pa morda niti ni v sinovem spreobrnjenju in kesanju, ampak še bolj v očetovem odpuščanju. Ne vidi več sina-grešnika, ampak gre nazaj do sina-otroka, ki ga je vzgajal tako, da bo znal ločiti med dobrim in zlim. Drži, zašel je. A če damo novo priložnost, bo spoznal, kaj mu je v korist. Potem morata oba pozabiti preteklost in zaživeti nov odnos v prihodnosti.

Naj nam nebeški Oče, usmiljeni Oče, pokaže svojo ljubezen, da ga bomo našli vsakokrat po padcu v greh. In ga prosimo, da bi pozabil zablode naše preteklosti!