NAMESTO UVODA ...

Lepo pozdravljeni na moji spletni strani z naslovom: s(S)ebastjanove!

Sem Sebastjan. Likar. Odtod – pravilno sklepate – tudi ime pričujoči spletni strani. Vedno me je navdihovala pot. In tudi Pot, ki ji služim kot duhovnik katoliške Cerkve. Pot Jezusa Kristusa, na katero se vsi želimo naravnati. Z vso svojo človeškostjo, se razume.

Ob svojem delu čutim kot veliko milost, da se smem potruditi še za kakšno pot po Božjem stvarstvu. Da morem užiti lepoto dneva ali težo težke ture. Da lahko vidim to, kar nam je dano zastonj. In smemo tudi zastonj podarjati naprej ter ohranjati za prihodnje rodove.

Zato boste na moji preprosti strani lahko hodili skupaj z menoj po – poti. Z veseljem vam bom odstrl kakšno lepo turo po naši domovini. Všeč so mi dolge, naporne, malo znane in odročne poti. Kjer pa ni vedno varno hoditi sam ... A tudi to, da ne veš, kar vse srečaš na poti, je del vznemirljivega pričakovanja. Saj tudi za svoje življenje ne vemo vedno, kaj nas čaka in kaj ljubi Bog pošilja za nas.

Poti, ki vam jih predlagam in jih opisujem, ne vzemite zlahka. To niso strokovni opisi poti, a terjajo pripravljenost in dobro opremljenost. Za natančnejši opis in posebnosti poti se pozanimajte na portalih, ki jih podrobneje opišejo.

Vedno ste z menoj! V hvaležnosti. In v razdalji, ki jo velikokrat premerim z rožnim vencem!

Greste z menoj?

S+

DROBTINE 

Zdi se, da ima naš narod nekako v krvi stabilitas loci, se pravi večjo pripadnost določenemu kraju, ki ti je dan ali si ga izbereš za dom. S tem ni nič narobe, s tem izražamo stalnost in ljubezen do prostora, kar ni ravno pogosto. In to se nam morda tudi pozna pri delu. Ko se na nekaj navadimo, pričakujemo, da bo ta red nekaj časa trajal in držal.

Je v Cerkvi tudi tako? Gotovo je pripadnost krajevni Cerkvi, četudi v Ljubljani tega ne slišijo radi, neizogibna in potrebna. Vendar sta domovina in Cerkev kot občestvo tudi spremenljivi. Prilagajata se času, prostoru in svojim ljudem. V bistvu mora to občestvo ohranjati pripadnost in istovetnost: kot narod edinstveno kulturo, jezik in običaje. Kot kristjani pa poslušnost Svetemu Duhu prek evangelija ter Božjih in cerkvenih zapovedi.

S takimi izzivi se je srečala že prva skupnost kristjanov. Množice, ki so se odločile za Kristusa, so prihajale iz raznovrstnih narodov in ljudstev. Apostoli so morali slediti duhu časa, morali so odgovoriti na potrebe ljudstva, ki niso imeli samo judovskih navad, ampak so prišli iz grškega sveta in poganstva. Če Sveti Duh govori po vseh, potem mora imeti pripravljen načrt za vse. Potem se je prva globalizacija začela s širjenjem krščanstva. Zakaj? Ker Bog želi, da vsi narodi izvedo njegovo oznanilo in so vsi rešeni.

Za dobro delovanje vsakega občestva, še posebej v Cerkvi, sta potrebni dve prvini: pogumen, odločen in včasih neomajen predstojnik, ki bo z modrostjo znal prepoznati znamenja časa. Druga pa je seveda Sveti Duh, ki ga je treba prositi in prepoznavati za vsako delo, še posebej delo v korist celotni skupnosti.

Rešitev imamo, a ji velikokrat ne zaupamo oziroma ne verujemo. To je mir v veri v Jezusa Kristusa. On je poslanec Boga Očeta, s katerim sta eno, in kadar zaupamo, da je življenje po njegovih zapovedih koristno, in da so vse odločitve, sprejete v njegovem imenu, za nas dobre, potem smo na varnem. Četudi morda kratkoročno ne prinesejo želenega uspeha. Četudi moramo kaj premakniti in spremeniti, kar je seveda težko. A Cerkev je živ organizem in potrebuje tudi vedno znova novih odločitev in sprememb za dobro delo. Sveti Duh namreč veje, kjer hoče, in če zaupamo vanj, pomeni, da zaupamo Bogu, ki nas vodi v prave čase.

Kljub temu pa je treba biti pozoren. Da ne bi zgolj zaradi želje po spremembi zgrešili prave smeri. Da ne bi spremenili bistva. V takih primerih se velikokrat lahko zgodi, da nam govori neki drug duh, ki pa nas ne vodi k pravemu cilju oziroma nas želi iztrgati od tam, kjer smo – doma.