NAMESTO UVODA ...

Lepo pozdravljeni na moji spletni strani z naslovom: s(S)ebastjanove!

Sem Sebastjan. Likar. Odtod – pravilno sklepate – tudi ime pričujoči spletni strani. Vedno me je navdihovala pot. In tudi Pot, ki ji služim kot duhovnik katoliške Cerkve. Pot Jezusa Kristusa, na katero se vsi želimo naravnati. Z vso svojo človeškostjo, se razume.

Ob svojem delu čutim kot veliko milost, da se smem potruditi še za kakšno pot po Božjem stvarstvu. Da morem užiti lepoto dneva ali težo težke ture. Da lahko vidim to, kar nam je dano zastonj. In smemo tudi zastonj podarjati naprej ter ohranjati za prihodnje rodove.

Zato boste na moji preprosti strani lahko hodili skupaj z menoj po – poti. Z veseljem vam bom odstrl kakšno lepo turo po naši domovini. Všeč so mi dolge, naporne, malo znane in odročne poti. Kjer pa ni vedno varno hoditi sam ... A tudi to, da ne veš, kar vse srečaš na poti, je del vznemirljivega pričakovanja. Saj tudi za svoje življenje ne vemo vedno, kaj nas čaka in kaj ljubi Bog pošilja za nas.

Poti, ki vam jih predlagam in jih opisujem, ne vzemite zlahka. To niso strokovni opisi poti, a terjajo pripravljenost in dobro opremljenost. Za natančnejši opis in posebnosti poti se pozanimajte na portalih, ki jih podrobneje opišejo.

Vedno ste z menoj! V hvaležnosti. In v razdalji, ki jo velikokrat premerim z rožnim vencem!

Greste z menoj?

S+

DROBTINE 

Bog ima svoje načrte, s katerimi gotovo vznikne njegovo seme za širjenje Božjega kraljestva na Zemlji. Zanimivo, kako so ti načrti včasih – vsaj v naših očeh – pretresljivi. Jezus Kristus je začel oznanjati v osrčju izraelskega duhovnega življenja, tam, kjer je daroval življenje. Pa je vendar prav v Jeruzalemu nastopilo prvo preganjanje in Cerkev se je razkropila. Zato danes že poslušamo o tem, kako je apostol Filip šel v Samarijo, kjer bi znova začel delo. Potem imamo lahko pred seboj bogato, skoraj razkošno krščansko skupnost v severni Afriki, ki je deželo Avguština in Ciprijana zaradi vpadov in mlačnega duhovnega življenja Kristusovih sledilcev pahnilo v popolno poganstvo. Ob tem lahko pomislimo tudi na Evropo, od koder so misijonarji nedavno odhajali na vse druge celine. Danes pa bodo od vsepovsod, kjer je Kristusov evangelij bolj živ, morali prihajati oznanjevalci k nam …

Vsega tega se ne smemo ustrašiti! Dovolj nam mora biti zagotovilo, da sta dva pomembna mejnika v Božjem kraljestvu. Prvi je že omenjeni Božji načrt, ki včasih zelo bogato obrodi neverjetne in nepričakovane sadove. Drugi pa sta naše delo in odgovornost, kar delamo po Svetem Duhu, ki nam je dan. Tudi mi smo odgovorni za Božje kraljestvo v svoji okolici, čeprav se zdi, da smo nepomembni in neznatni za njegovo širjenje. Čeprav se zdi, da našega pričevanja nihče ne sliši ali se ga ne dotakne, je gotovo pomembno. Tudi v časih Cerkve, ko je bilo videti, da ne bo nič več uspelo, je pričevanje posameznikov delalo čudeže.

Kaj pa je pomembno za to pričevanje? Jezusova beseda danes je neizprosna, skoraj trda. Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi. Brez izpolnjevanja zapovedi ne moremo reči, da smo Jezusovi učenci. In če to nismo oziroma smo to samo v folklori, ne moremo prejeti potrebnih darov Svetega Duha. In zato se moramo vedno znova spraševati, ali smo na pravi poti, ali je naše srce še vedno vdano Jezusu Kristusu in njegovi Cerkvi. On bo sicer svoj načrt uresničil in njegovo seme bo že nekje in nekako obrodilo svoj sad, mi bomo pa ostali prazni in neizpolnjeni, in kar je še huje: če smo bili deležni veliko milosti v veri, se bo nekoč uporaba le-te od nas tudi terjala.

Če po pravici povemo, je tudi apostolova misel o tem, da moramo vsem povedati za razlog svojega upanja, da bodo celo osramočeni prav v tem, v čemer nas obrekujejo, potem moramo priznati, da pred nami ni lahka naloga. Priznati moramo, da smo na področju verskega znanja in gorečnosti zelo slabotni. In zato se tudi Božji Duh ne more ugnezditi v srcih današnjih kristjanov, ker nima pravih oziroma dobrih temeljev.

V času pričakovanja Svetega Duha in binkoštnega praznika naj bo naša želja samo ena. Naj se Božji načrt širjenja evangelija ne zaseje brez našega sodelovanja, ker nam bo to v sramoto. Umanjkanje Božje besede pa našemu času v pogubo!