NAMESTO UVODA ...

Lepo pozdravljeni na moji spletni strani z naslovom: s(S)ebastjanove!

Sem Sebastjan. Likar. Odtod – pravilno sklepate – tudi ime pričujoči spletni strani. Vedno me je navdihovala pot. In tudi Pot, ki ji služim kot duhovnik katoliške Cerkve. Pot Jezusa Kristusa, na katero se vsi želimo naravnati. Z vso svojo človeškostjo, se razume.

Ob svojem delu čutim kot veliko milost, da se smem potruditi še za kakšno pot po Božjem stvarstvu. Da morem užiti lepoto dneva ali težo težke ture. Da lahko vidim to, kar nam je dano zastonj. In smemo tudi zastonj podarjati naprej ter ohranjati za prihodnje rodove.

Zato boste na moji preprosti strani lahko hodili skupaj z menoj po – poti. Z veseljem vam bom odstrl kakšno lepo turo po naši domovini. Všeč so mi dolge, naporne, malo znane in odročne poti. Kjer pa ni vedno varno hoditi sam ... A tudi to, da ne veš, kar vse srečaš na poti, je del vznemirljivega pričakovanja. Saj tudi za svoje življenje ne vemo vedno, kaj nas čaka in kaj ljubi Bog pošilja za nas.

Poti, ki vam jih predlagam in jih opisujem, ne vzemite zlahka. To niso strokovni opisi poti, a terjajo pripravljenost in dobro opremljenost. Za natančnejši opis in posebnosti poti se pozanimajte na portalih, ki jih podrobneje opišejo.

Vedno ste z menoj! V hvaležnosti. In v razdalji, ki jo velikokrat premerim z rožnim vencem!

Greste z menoj?

S+

DROBTINE 

Pisateljica je nekemu novomašniku ob posvečenju zapisala naslednje besede: Trda bo zemlja, ko boš oral, grenke zeli bodo klile iz tal. Danes bo svetlo in jutri temno, molčeče in nemo to širno nebo. Ne boj se preskušenj in beganj srca, saj si zapisan na strani Boga. V skušnjavi stranpotij, ko zgubil bi smer, pred angelom padlim zapahni si dver! Močno naj se v tebi svetost razplamti, ves čas naj ob tebi Marija stoji.

Apostolom ni nihče izrekel lepih besed in slovesnih voščil. Kljub njihovi napolnjenosti s Svetim Duhom, v kar verujemo, saj brez tega ne bi mogli pričevati tudi s svojim življenjem, so bili navsezadnje samo preprosti ribiči, ki so kar naenkrat postali ribiči ljudi, bolje rečeno pastirji, ki jim ni bila zaupana samo naloga majerja na bohinjski planini, ampak vzvišena in zahtevna naloga iskanja dobre in varne paše za zaupano jim ljudstvo. Vmes pa so bili tudi pri njih – in to resnično na vseh koncih (tedaj znanega) sveta – trda zemlja, grenke zeli, svetlo in temno, preizkušnje in stranpoti. In zagotovo na njihovi poti tudi padli angel, hudič, ki ne želi, da bi se oznanjalo Božje kraljestvo miru in pravičnosti, ljubezni in resnice. In če mu že s spletkami ni uspelo pri Božjem Sinu, bo gotovo tem bolj nadlegoval njegove slabotne in za skušnjave dovzetne učence.

Med vsemi apostoli, ki jih častimo kot največje pričevalce življenja po evangeliju, ker so bili seveda prve priče Jezusovega zgleda vere, upanja in ljubezni, danes častimo prvaka, primus inter pares, enaka med vsemi, a vendarle bolj izbrana. Eden je iz preprostega judovskega rodu, drugi iz bolj intelektualnega sveta z rimskim državljanstvom.

Preden sta postala voditelja Cerkve, sta morala biti tako kot vsi izbrani do konca časov preizkušena v veri in zaupanju v svojo in še bolj v Božjo moč. Ta Božja moč namreč vse, ki zaupajo, vodi, da delajo velike reči. Peter je bil nekoč preprost človek, pa je potem v Jezusovem imenu delal čudeže. Pavel, nekoč preganjalec nauka, je postal njegov goreči sodelavec, ki mu je, kakor sam pravi, Gospod pomagal in mu dajal moč, da bi se po njem oznanjevanje dopolnilo.

Po svoje pa ima apostolska preprostost tudi prednosti. Bog namreč rad dela z nesposobnimi in neukimi, prav zato, da se razodene njegovo delovanje in ne človeško. Včasih iz svojega konkretnega življenja, ne pa iz učenosti, lahko bolje pričujejo. Tudi apostoli so iz konkretnega življenja pričevali za Kristusa. Niso bili najprej pastirji, mnogi so bili ribiči. Pastir stoji na trdnih tleh, ribiča pa premetava, veliko bolj je v negotovosti in včasih ne ve, kako bo dosegel drugo stran.

In to ponazarja tudi naše čase, pravzaprav VSE čase Cerkve. Manj trdne gotovosti, več nemirnega morja. Vsem časom od apostolskega do današnjega, za sveto brezbrižnega sveta, pa je skupno eno. Ko ne zmoreš več, zagledaš pred seboj Nekoga, ki se ti predstavi: Ne boj se, jaz sem! In z njim greš pogumno naprej v nejasno prihodnost, ker veruješ z isto, apostolsko vero. Ti si Kristus, Sin živega Boga.

Ko danes v Cerkvi v Sloveniji obhajamo dan posvečenj, prosimo, da bi Bog še vedno klical. Da bi se mu mnogi odzvali in sledili – tudi iz naše župnije. In da bi On, ki je v nas dobro delo začel, le-to tudi dopolnil.

Trda zemlja, grenke zeli, jutri temno, nemo nebo. In pa mnoge preizkušnje in beganja srca. Vse to čaka tistega, ki se odloči za eno, sveto, katoliško in apostolsko Cerkev. A vsak tak, še posebej pa posvečeni, je, kakor je nekdo rekel, zapisan na strani Boga. Zato se nima česa bati!