NAMESTO UVODA ...

Lepo pozdravljeni na moji spletni strani z naslovom: s(S)ebastjanove!

Sem Sebastjan. Likar. Odtod – pravilno sklepate – tudi ime pričujoči spletni strani. Vedno me je navdihovala pot. In tudi Pot, ki ji služim kot duhovnik katoliške Cerkve. Pot Jezusa Kristusa, na katero se vsi želimo naravnati. Z vso svojo človeškostjo, se razume.

Ob svojem delu čutim kot veliko milost, da se smem potruditi še za kakšno pot po Božjem stvarstvu. Da morem užiti lepoto dneva ali težo težke ture. Da lahko vidim to, kar nam je dano zastonj. In smemo tudi zastonj podarjati naprej ter ohranjati za prihodnje rodove.

Zato boste na moji preprosti strani lahko hodili skupaj z menoj po – poti. Z veseljem vam bom odstrl kakšno lepo turo po naši domovini. Všeč so mi dolge, naporne, malo znane in odročne poti. Kjer pa ni vedno varno hoditi sam ... A tudi to, da ne veš, kar vse srečaš na poti, je del vznemirljivega pričakovanja. Saj tudi za svoje življenje ne vemo vedno, kaj nas čaka in kaj ljubi Bog pošilja za nas.

Poti, ki vam jih predlagam in jih opisujem, ne vzemite zlahka. To niso strokovni opisi poti, a terjajo pripravljenost in dobro opremljenost. Za natančnejši opis in posebnosti poti se pozanimajte na portalih, ki jih podrobneje opišejo.

Vedno ste z menoj! V hvaležnosti. In v razdalji, ki jo velikokrat premerim z rožnim vencem!

Greste z menoj?

S+

DROBTINE

Ko so naši davni predniki ugotovili, da je sol sama sicer ne preveč koristna in še manj okusna, in v nekem trenutku odkrili, kako jo lahko kot ščepec zelo dobro uporabijo, se jim je svet spremenil. Na bolje, se razume. Mislim, da to zelo dobro opisuje Janez Jalen v Bobrih, kjer slikovito pove, kako so koliščarji ugotovili, da je pečeno meso veliko okusnejše, če ga osolijo.

Sol … tako drobna, na videz nepomembna, pa tako nujno potrebna za okus življenja. In zato ni čudno, da jo tudi Jezus uporabi v tako znani in predvsem zelo razumljivi priliki, ko govori o svojih učencih ter njihovem odnosu na svetu in do sveta.

Kristjani nismo jed, ampak zgolj začimba. To je zelo pomemben podatek, ki ga razkriva Božja beseda. Drži, lahko se pogovarjamo tudi o najpomembnejši lekciji, ki jo moramo vedno znova obnavljati. Ali smo zato, ker verujemo v Jezusa Kristusa, kaj boljše v življenju, oziroma če rečemo drugače: ali je svet kaj boljši zaradi moje vere, ki jo izpovedujem? Ali prinašam komu korist? Ali sem v svoji okolici boljši okus?

Dobro delo si velikokrat predstavljamo kot žrtev. Nekaj, kar s težavo naredimo. Dobro delo mora biti tak ščepec. Tako kot sol dodamo hrani, je naše odprto srce dodatek našemu življenju. Ščepec tistega, kar imaš sam rad, kakor pravi prerok, daš tudi bližnjemu.

Ampak ostanimo naprej pri tem, kaj pomeni navzočnost Jezusovih učencev. V času, ko nas je vedno manj, ko se zdi, da ni več zanimanja za vero, je današnja prilika še kako pomembna. Jezus tudi ne pravi, naj naredimo vse ljudi za njegove učence, ampak vse narode na svetu. Ne bojmo se, da krščanstvo postaja posamezno. Marsikje po svetu je celo podtalno, pa gre vendarle z Božjo močjo naprej. Saj ta sol razširja svoj okus ne z močjo človeške besede, temveč z Božjo besedo.

Kakor bi nam hotel že naš Božji ustanovitelj sporočiti, naj se ne žalostimo, če nas je v naših očeh (pre)malo. Nismo poklicani v to, da bi bil ves svet Cerkev, ampak da bi dali svetu odgovore. In temu lahko rečemo tudi, da bi dali svetu – okus. Ni zemlja sol, ampak sol daje okus zemlji. In četudi je je včasih samo za ščepec, vemo, kako drugačen okus da tistemu, kar bomo zaužili, da nas bo nahranilo. Jezus v današnji priliki kar malo posvari. Ni težava, če se pokvari svet, ampak če se pokvari sol, saj potem ne bo s čim soliti in svet ne bo imel žlahtnega okusa.

Majhen, živ krog resnično prepričanih … Tako je nekoč zapisal kardinal Joseph Ratzinger. Samo to bo svetu dalo okus. In ga morda, seveda z močjo Božje besede, tudi prepričalo o tem, kaj je prav in kaj ni.