NAMESTO UVODA ...

Lepo pozdravljeni na moji spletni strani z naslovom: s(S)ebastjanove!

TEDENSKE DROBTINE

V nekem pomembnem trenutku evropske zgodovine so pomembneži zapustili Dunaj … in malo je manjkalo, pa bi se izpolnila sultanova želja, da ne bo odnehal, dokler ne bo uhlevil svojih konj v baziliki svetega Petra. Seveda jim je načrte prekrižal pogumni Jan Sobieski, poljski vojskovodja, ki je bil drzen. Cerkvene klopi in tudi sedilije pa so se izpraznile.

In ko smo se v neki družbi pogovarjali o tem, kako nas napadajo tujci in pogani, in o tem, kako nam je hudo ter kakšni težki časi nas čakajo, je nekdo prav tako ugotovil, da niso krivi oni, ki prihajajo, temveč najprej mi, ki smo – prazni.

Ni redkost v dvatisočletni zgodovini krščanstva, da se popolnoma izbriše cvetoče občestvo, iz katerega celo izhaja močna kultura ali množica svetnikov. To močno občestvo pa izgine tedaj, ko zapusti svoje bistvo, se odvrne od Kristusa, postane plehko v svoji veri … in potem se sprosti prostor za druge. Morda drugoverce, morda pa tudi bolj goreče.

Jezus s svojo priliko nadaljuje opomine tistim, ki so mislili, da jih bo izvoljenost rešila. Tokrat gre še dlje. Pred nami nista samo očetova otroka, ki se odločita ali pa ne za delo v vinogradu. Tokrat gre za skrb za sam vinograd. Nekateri so prvi dobili milost, da delajo v njem, kajti to je milost, posebna čast. A koristi za lastno življenje so jih prisilile, da so začeli razmišljati samo, kaj vse bodo dobili kot dobiček. In ko bi morali odgovarjati za svoje delo, so poskušali uničiti dokaze svoje malomarnosti. Če rečemo temu kar konkretno in svetopisemsko. Nič drugače niso ravnali s preroki, ki so jih trdo prijemali, kadar so skrenili s poti, kakor bodo nekoč ravnali tudi z gospodarjevim sinom, ki bo o sebi rekel, da je pot, resnica in življenje, in bo tudi od nas terjal pravico in resnico. Kaj se bo zgodilo potem z njimi/nami? Gospodar Božjega kraljestva lahko tudi zamenja oskrbnike in dopusti, da pridejo tisti, ki bodo bolj skrbeli za dragoceno družinsko dediščino, če je stari oskrbniki niso bili sposobni varovati.

Hvala Bogu, da je tako, kajti tako krščanstvo ostaja živo. Mnoge skupnosti so že propadle, ker so bile preveč plehke, zamenjali so jih pristnejši rodovi, včasih pa povsem tuji narodi, ki Kristusa niso več poznali. A skrivnost Božjega kraljestva se širi z modrostjo gospodarja, ne z lenobo in zaničevanjem oskrbnikov.

Zadnja obiska papeža Leona v Španiji in Franciji sta pokazala, kakor se je izrazil neki nizozemski škof, da je Evropa sicer izgubila velik del krščanskega spomina, a ni izgubila verske lakote … ponovno pa odkriva križ, rožni venec, gregorijanski koral, Avguština in Tomaža Akvinskega.

Vedno nas mora skrbeti, da se nam ne bi zaradi malomarnosti odvzelo oskrbništvo od dela, ki nam je v Cerkvi zaupano. V prazne klopi bo zagotovo prišel kdo drug …