Hribovje okrog Škofje Loke mi je bilo od nekdaj zelo mistično. Človek se ga nikoli ne naveliča, še posebej, ker nekako spominja na Cvetje v jeseni in tisto pristno življenje, za katerega vemo, da ni bilo tako idilično, kot si včasih predstavljamo. Pravzaprav, sanjamo. En novembrski lep dan pred dvema letoma se odpeljem do Bukovščice. Bila je zahvalna nedelja in po tradiciji je bil to dan za izlet s prijatelji, družinico Š. (:), s katerimi se vedno zberemo samo za to nedeljo. Pohod je bil tokrat pripravljen z njihove strani! Dobro, se prepustim. Tokrat.
Od Bukovščice strm in hiter vzpon do Sv. Mohorja, ki je priljubljena okoliška točka. Prijetno jesensko vreme in obilo možnosti za pomenjkovanje. Kraje je pa že opisoval profesor Martin, tako da sem si jih kar nekako predstavljal. Kmalu pridemo do kmetije Benedikovih in tam zagledam profesorjevo sestro, ki jo seveda pozdravim. Sledijo razgledne Zabrekve in nato hoja proti grebenu v smeri proti Sv. Joštu, za katero pravi moj kolega Tajnik, da jo prehodi v uri in pol. Jaz bi nadodal še četrt ure in to je to. Kakor koli že, mi se odpravimo samo do Špičaštega vrha na sredi in mimo Strmice nazaj v dolino. Okrepčilo pri njih doma, nato pa me kot prijazni taksisti spet odpeljejo nazaj v Ljubljano. Večerna daritev je pač dolžnost. Pa še novembrski dnevi tam po 16.00 niso več primerni za gozdne aktivnosti. Vsaj brez lučke ne ...
Obilje lepih trenutkov in svetlih novembrskih poti!
