Naj vas ob zaključku pastoralnega leta popeljem na "svoj" balkon, kjer sem bil preje precej reden gost, v zadnjem času, pa, žal, ni več dosti možnosti. Če sem odkrit, pa so lepe poti tudi drugod in ne samo v s turisti overloaded Bohinju. Pravzaprav je že priti skozi Bled cela umetnost! Kakor koli že, čez Komarčo in Komno sem se povzpel konec maja. Vmes se pogovarjal z belouško in sikajočim gadom, sicer pa so se vrnili lepi spomini ...
Pred leti sva turo prehodila s Špiritualom. Strm vzpon po sedaj nedavno obnovljeni in varovani poti v steni Komarče je vedno lep. Tudi navzdol sem jo že nekajkrat izkusil, pa ni tako prijetna. Ko pridemo do Črnega jezera, si seveda lahko nekoliko odpočijemo v hladu tiste prelestnosti, nato pa nadaljujemo v smeri Komne po vedno bolj zaraščeni in malo obiskani poti, ki jo najprej okrasi že imenovani "balkon" z enim najlepših pogledov na zahodni del Bohinjskega jezera. Bodite previdni – kače imajo tukaj domovinsko pravico! S kolegom sva pred Komno zavila še do Koče pod Bogatinom oziroma Planine pri Kraju. Tukaj se vedno ustavim rad, še posebej zaradi spominov na poti, ki sem jih od tod nadaljeval, in pa zavoljo ostankov Soške fronte. Župnik iz Srednje vasi je za medvojni čas (čas prve svetovne vojne!) povedal, da so neke majerice še ob koncu vojne šle objestno šle prekopavat nekaj let stare grobove pokopanih na tej planini in so prišle do povsem ohranjenih teles, ki so zaradi zime ostali popolnoma enaki. Z grozo so potem ušle vsaka v svojo smer ...
Skratka, zakljčila sva z malico v koči na Komni ter postankom pri škofijski koči sv. Huberta, nato pa po že znani poti in 48 ovinkih prišla do cilja te lepe krožne poti pri Savici.
Naj vam bo junij lep in požegnan tudi s kakšno sončno turo!
