Oktobrske dni bo že zaznamovalo jesensko "umiranje", kar bo seveda prinašalo tudi lepe barve ... V kolikor jih seveda že ni prineslo vroče poletje in z njim tudi suša, ki je posušila in po svoje obarvala listje, da je že odpadalo.
Kakor koli že, po lanskoletnih poškodbah gležnjev sva s kolegom, Tajnikom, šele jeseni uspela opraviti kakšno malo daljšo turico. Želje so bile lepe, ampak uresničenje ni bilo tako lepo, kakor sem si sam zamislil. Želel sem na vrh Paškega Kozjaka, ki je tudi del razširjene poti SPP. Pred leti sem pot že obhodil v želji, da bi pridobil žig, zdelo se mi je, da bojo jesenske barve lepše. Začela sva v vasi, se po izredno neugodni strmi in spolzki poti dvignila do Špika in nato nadaljevala, žal v megli, skoraj do Basališča. Pot res ni prav ugodna za "gležnarje", torej tiste s poškodovanimi nogami, ampak sva jo zmogla. Pred vrhom sva se že spustila proti kmetijam, ker je bila megla preveč gosta in ni bilo pričakovati razjasnitve v roku časa, ki sva ga imela na voljo. Po spodnji poti mimo nekaj redko posejanih hiš sva se vrnila proti izhodišču, kjer je počasi sonce le kukalo na plano. Ni bilo sicer prav vredno, sprejela sva pa vse, kar sva dobila. In zaključila pri Grofu, se razume.
Želim kakšno lepo pot - macesni se že tudi barvajo!
