Ker mi je bilo letos dano nekoliko drugačno poletje zavoljo dveh nezgod, zaradi katerih, žal, ni bilo nobene poti v visokogorje, se bomo ozrli v dokumentirano preteklost ...
Pred dvema letoma sva s tajnikom en večer odrinila proti Bohinju že v trdi noči in se povzpela do Komne oziroma škofijske koče, sv. Hubertu na čast poimenovane. Naslednji dan zgodaj zjutraj pa po markantni poti proti sedmerim triglavskim jezerom, kjer se v soncu rade zadržujejo – kače! No, nama niso prišle naproti, ker so gotovo še spale. So naju pa vso pot prijazno dražile mokre trave pod koleni in seveda v čevlje, tako da sva do koče prišla že vsa mokra. Kako potrebno bi bilo imeti v nahrbtniku tudi rezervne nogavice in polivinilne vrečke, bo dragocena šola za naprej.
Kratek oddih pri koči, nato pa pogumno naprej po dolini sedmerih jezer in nekoliko naprej levo po že slabo vidnih markacijah, a po čudoviti poti proti Lepemu Špičju. Po slabih dveh urah sva dosegla vrh Velikega Špičja. Žal za grebenski sprehod in za pot proti Prehodavcem ni bilo časa, treba je bilo po isti poti nazaj. Pri koči sva se spet okrepčala, nato pa pogumno proti Komarči. Že pri Črnem jezeru sva močno utrujena, predvsem pa naju ubija mokrota v čevljih. Treba bo stisniti zobe in se podati v steno navzdol. Ko pri Savici sezujeva opravo, so noge prav mrliško bele in nagubane. So pa vesele, ker si bodo oddahnile! S pivom in svežimi nogavicami!
