Ker smo že v pričakovanju Gospodovega vstajenja, akoravno se bo sveti postni čas še vlekel kar dobro v april, pa naj vendarle pogledam v preteklost na velikonočni ponedeljek dve leti nazaj. Sem že tako uredil, da je bila večerna zamenjava, jaz pa s taksijem na Dolenjsko, južina pri Sitarjevi, nato pa smo – ob negodovanju in nerganju gospoda Sitarja – vendarle odšli proti Mirni gori.
Gospod S. naju je torej s gospo S. pustil v kočevarskih Črmošnjicah, nato sva pa midva pogumno ubirala vidne in nevidne stezice proti Gačam. Krasne poti in lepa destinacija! Brez ljudstva! Gori sva se malo razgledala, nato pa podala na še kar dobro označeni poti v smeri Mirne gore. Kot se že ve: take steze so mi ljube, pa je vendarle treba biti previden. Pot proti Mirni gori je zelo samotna in je nevarna za hojo v solo različici. Kakor koli že, znašla sva se tudi s pomočjo LocusMap (kot vedno!) in sva bila kar vesela, da sva po dobri uri od Gač zagledala opuščeni kočevarski Skrilj, od tam pa po severni strani do Jožice na Mirni gori, kjer seveda kraljuje njen domači kruh. Se res splača! Gospod S. naju je počakal lepo pri sv. Eliju na Planini. Podružnica Semiča, kočevarska, a tudi še vedno živa. V mislih sva imela tudi povratek proti Vrčicam, vendar je tudi v planinskih navezah tako, da se moramo drug drugemu prilagajati ...
Obiščite ta belokranjski Triglav, ne bo vam žal. Ni ime Mirna gora kar tako. Če tule ne najdeš miru, potem ne veš, kaj to sploh je! Ob različnih časih pa še regratove cvetove, pljučnik, dobro misel, morda celo mavrahe ...
