Februarski sončni in sneženi dnevi pred tremi leti so bili priložnost, da malo pogledamo v domače hribe, ki so mi bili vedno ljubi, ako ne bi bilo epidemije, pa se verjetno nikoli ne bi podal na te ture. Povabil sem Grjoljevo, da bi obiskala mater in potem v zares lepem vremenu odkrila kakšno zimsko brezpotje. Če temu lahko tako rečemo ... Poti so seveda bile in tudi označene so, a jih je prekrival globok sneg, saj sva se povzpela na malo več kot tisoč metrov.
Začela sva v Kolnici, ob izviru Lipnice pred mojo krstno župnijo v Kamni Gorici. Pot proti Goški Ravni (v našem domačem dialektu ji radi rečemo – Zgoška!), kjer je bila pot dobro uhojena. Gre za nekakšno Šmarno goro okoliških prebivalcev in tukaj sem bil prepričan, da bo marsikdo gazil pred nama. Razgledi so ob koči nekoliko okrnjeni, pozimi vsekakor lepši. Nato pa sva krenila proti zahodu, kjer sem moral dobro spremljati Locus, da ne bi zašla, kajti gaz je bila vedno globlja. In midva sva jo morala narediti! Srečno prispeva do Ribenske planine, široke in prostrane, se okrepčava in podava – spet po globokem in neuhojenem snegu – proti dolini. Zaključiva na Taležu, kjer pa je spet civilizacija. Na tem razgledniku smo pa večkrat in ga zelo priporočam.
Čakala naju je še nekajkilometrska pot po cesti, ki je v takem primeru rada ledena, je bila pa seveda samotna, kajti, v kolikor odvzameš možnost, da bi avtomobili prišli do vrha, si že na konju. Priporočam torej tudi v snegu, vendar previdno: medvedje šape so tudi tod rade vidne!
Naj ne bo premrzel in sončen svečan na vseh poteh!
