Ob začetku pastoralnega leta nadaljujemo z našimi razgledi, za malo nagrade ob potrpežljivosti tokrat predstavljam prav svežo turo letošnjega poletja, ki glede hribolazenja ni bilo prav "plodno", malo zaradi časa, še bolj pa zavoljo vročine, ki je, hvala Bogu, za nami.
Z mojim faranom in njegovim nečakom smo se julijskega dne v vročinskem valu, ki kar ni nehal trajati, odpravili v gore nad Belopeškimi jezeri. Že dalj časa me je mikala najlažja vzpetina v okolici in tudi najnižja izmed vseh Ponc. Začnemo zgodaj, malo čez šesto ob spodnjem jezeru in se vzpenjamo skozi gozd, ki kljub jutru in nadmorski višini puhti v sopari. Skoraj dve uri smo se vzpenjali mimo Švabešce in mimo dveh razglednikov, kjer se oči napasejo Mangrta. Potem smo prišli do zavetišča pod Poncami in po okrepčilu nadaljevali še slabo uro vzpona po manj znani in tudi slabše označeni poti proti "meji". Tik pod grebenom, kjer poteka državna meja, in kjer bi se lahko odločili za pot proti Tamarju, smo zavili levo in čakala nas je še malce zahtevnejša pot do vrha Male Ponce. Na vrhu ni bilo prav veliko prostora, in ker nas je čakala še pot proti koči ter zavoljo nadležnih muh, smo se kmalu odpravili nizdol. Samo nazaj grede do prvega zavetišča smo srečali dve skupinici pohodnikov, sicer pa smo bili sami.
Lepa in na mestih na novo nadelana pot proti Rifugio Zacchi nas je spet po slabi uri in mimo lepih pogledov na dolino jezer pripelje do priljubljene koče, kjer pa je bila množica preveč številčna za mir, ki smo ga potrebovali, zato se tam nismo okrepčali, ampak se spustili kar takoj v dolino. Pot do Rifugia je kar široka in me je močno spominjala na našo mulatjero proti Komni. Tudi številčnost pohodnikov vseh vrst, še posebej ne prav dobro obutih, je to domnevo kar potrjevala.
Polentna gneča in vročina je prav tako preprečevala, da bi se zadrževali pri jezerih. Veliko bolj prijetno, akoravno še topleje je bilo pri čevapčičih Jesenicah. Dober zaključek!
Mirne septembrske in doživete hribovske dni! Jesen se bliža!
