Sedaj, ko v sredogorju ni več "nevarnosti" za snežne razmere, se nam lahko ponudi lepa priložnost za obisk nižjih, a lahko tudi daljših izletov ... Domači hribi so mi bili, kot je že znano, vedno blizu, pa sem bil tako malo v njihovem kraljestvu. Poznal sem sv. Petra (hrib, imenovan po prvaku apostolov!) in sv. Lovrenca (cerkvico v brezniški župniji, ki so jo obnovili v devetdesetih letih), greben med njima pa me ni nikoli mikal oziroma ga nisem poznal.
Zato sem se lepega dne odločil, da prehodim to pot. Zapeljal sem se do Breznice, parkiral pri osnovni šoli in se povzpel do cerkvice sv. Lovrenca, ki stoji na razgledni točki nad vasmi nad Kašarijo. Zgodovine niti ne poznam, se je pa v mojih otroških letih govorilo, da so župljani naredili kar živo verigo, da so tam nekje po osamosvojitvi prenesli opeko za obnovo cerkve do mesta, kjer stoji. Nato je sledil še kar strm in v mokrem precej nevaren vzpon do Malega vrha, kjer se nam pa že odpre razgled na Karavanke in na Deželo (tako rečemo radovljiški ravnini). Potem pa je treba proti vzhodu po grebenu mimo Peči in Jecole, vmesnih in neizrazitih vrhov do naslednjega razglednika, Smokuškega vrha. Pot je vseskozi dobro vidna in dokončal sem jo pri sv. Petru, vzpetinici nad Begunjami, ki jo tudi sicer rad obiščem med letom. V Begunjah sem poklical svojega duhovniškega kolega, Marjana, ki je veselo pastiroval v brezniški fari, da me je prijazno zapeljal do izhodišča. Priporočam to pot! Neznana in neobiskana in nenevarna:)
.jpg)