Naj nas (vsaj v začetku) deževen oktober spomni na kakšno lepo poletno turico!
Pričujoča je nastala pred leti, ko sva se s Tajnikom odpravila v bohinjske konce po prelepih planinah. Danes so, vsaj v poletnem času, že zadržki, če je res treba iti v gnečo, ki se s celega sveta zbira v enem lepših koncev Slovenije. Toda, to je poleti. Četudi bi bilo mnogo ljudi, je želja po videti zlate borovce prevelika. In tako sva se podala iz Stare Fužine proti planini Blato, kjer, pričakovano, ni bilo širnih množic.
Najprej sva se povzpela proti Krstenici, ki je, vsaj zavoljo razgledov, gotovo ena najlepših bohinjskih planin. Nisva pa jo mahnila po uradni in označeni poti, ki vodi nekolikanj desno in nato z ovinkom do planine, da lažje premagaš vzpon, temveč kar po suhi strugi direktno naravnost. Četudi je pot mestoma vidna, je prav tako precej neprehodna, v mokrem celo nevarna. Jutranji pogledi so že prelepi, a od Krstenice je še daleč do prvih ljudi. Torej do dveh dvatisočakov, ki so jima dali zanimiva imena, Adam in Eva. Vzpon mimo planine Jezerca je zelo prijeten in nenaporen, v jesenskem času bogato poplačan z zlatimi barvami. Ko se razgledava na vrhu, se odločiva za pot preko Prevalskega Stoga, ki je manj znani sosed bolj obiskanega Jezerskega (Stoga). Prav tako lepo in nenaporno, vendar greva potem po bolj "uradni" poti do prevala, ki bi naju popeljala na pot med Lazom in Velim Poljem, a sva se v nespameti odločila kar za spust po travi. Moj duhovni in planinski kolega je prepričan vase in vame, jaz sem bolj lesen in majav in strah me je bilo! V suhem je nekako šlo, zaradi hitrega spusta pa je pot v mokrem smrtno nevarna! Parkrat sem pomolil Sveti angel na poti, priznam, je nekoliko hinavsko, ampak ljubi Bog naju je obvaroval posledic.
Tokrat ni bilo izbire za povratek po drugi strani, in čeprav sva se ozirala tudi proti Ogradih, je bilo, žal, premalo časa. Rad bi enkrat obiskal kraj odhoda v večnost našega sobrata Matjaža, ki se je na moj rojstni dan ponesrečil prav na Ogradih, a bo moralo počakati ...
