Ko bodo snežne plasti odšle, bo čas, da se odpravite v lep kotiček Slovenije, ki pa je od ljubljanskih koncev nekoliko oddaljen in zato se velikokrat (po krivici) ne odpravimo do Tolminskega. Ki pa je res zanimiv konec, poln prelepih razgledov, veličastnih hribov, ki so vsi po vrsti povezani za našo bližnjo zgodovino, torej predvsem s prvo svetovno vojno in boji od Soči.
Ena takih turic je tudi pričujoča pot, ki poteka po muzeju na prostem, ki se imenuje Pot miru. Zelo dolgo časa sem se oziral nanjo, pa se vedno zgodi tisto, kar je že zgoraj omenjeno. Enostavno se da dobiti kaj bližjega, zato se ne odločimo za pohod, kjer je treba zgodaj vstati in se peljati po daljši poti. Ne pomislimo pa, da je v dneh gužve tudi v Bohinj pot kar dolgotrajna.
Skupaj s Sekretarjem sva se lani na prost dan, Dan reformacije, odločila, da bova pokukala na Kuk. Začela sva tik pod prelazom Solarji, do koder vodi lepa pot iz Tolmina, nato pa se po italijanski poti odpravila mimo jarkov, kavern in brezen, otipljivih in na moč lepo urejenih prikazov nekdanjega sovraštva med nami in Lahi, ki so nam bili v tistem času gorki nasprotniki zaradi bedastoč vojne. Pot in vreme prekrasna! Mimo Nagnoja, na katerem je potekala tretja obrambna črta italijanske vojne. Zaključek na Kuku, kjer je oddajnik, in kjer se lahko spustimo tudi navzdol v Livek. Midva sva šla po naši strani nazaj do avtomobila.
Ne moreš si kaj, da ne bi pomislil na vsa mlada življenja, ki so v nesmislu vojne pustili na teh gorah smisel svojega življenja. Nam pa je vse to prineslo smisel. Svobodo.
Lepe in varne poti, še posebej, če želite - višje!
"Mi smo kot Gospodovi učenci in krščanska skupnost poklicani, da hitro vstanemo, da bi vstopili v dinamiko vstajenja in se pustili voditi Gospodu po poteh, ki nam jih želi pokazati."
